ZAREcENO

draga Mah,

vse najboljše za tvoj rojstni dan, veliko zdravja, pa drobec sreče, pa še kakšno neprespano noč, pa celo naročje pesniških navdihov, pa nobenega sovražnika, nobenega virusa gripe, nobenega štorastega kladiva, s katerim bi se udarila po prstu……

Pravijo, da je Slovenija majhna dežela, jaz pa trdim, da je velika, saj nas je kar nekaj, ki imamo ogromnooooooooooooooo srce, ki bije tudi zate

Milena (pa tudi Mica)

pregovor, bolj star, bolj nor, v mojem primeru še kako drži! 

vedno hitreje se bližamo trenutku, ko bomo pesnice in pisateljice s Škofjeloškega zbrale dovolj sredstev za izdajo ZBORNIKA. Pa to še ni vse!

Po novem letu nameravamo ustanoviti literarno društvo, skrajni čas je že za ta korak! saj smo bili do sedaj razkropljeni malo tu in malo tam.

V soboto, 1.decembra ob 19.30 vas vse skupaj ponovno vabim na naš literarni večer /glej vabilo spodaj!/. Zlasti ste dobrodošli pisoči iz bližnje okolice: Kranja, Medvod, Idrije,Cerknega, Logatca, Horjula, Šentjošta, Vrhnike…

DPD SVOBODA ŽIRI

Literarna sekcija

v sodelovanju s

Krajevno knjižnico Žiri

Komisija za kulturo Občine Žiri

Vas vabijo na literarni večer

PRIDITE PO SVOJ VERZ

Modrijanke, pesnice in pisateljice Poljanske doline in Škofje Loke

vas 01.12.2007 ob 19.30 uri,

vabijo v svojo družbo

v Galerijo DPD Svoboda v Žireh.

Ob poeziji, petju, klenih besedah, cvetličnih kreacijah,

ob prigrizku in vinu

ter ogledu MANDAL,

ustvarjenih na delavnici v Krajevni knjižnici Žiri,

ob virtuoznem igranju  Alenke in Ilije Popov, ob iskrivem vodenju večera Nine Kokelj, ter zavzetem sodelovanju samih ustvarjalk,            

bomo skupaj navihani, bistri in nasmejani v dobro razpoloženi družbi.

V gibki mreži besed bomo iskali samo vaš verz, ki vam ga bomo podarile, brezpogojno in iskrenega srca.

»Pridite, uživajte v naši družbi, ker ustvarjati pomeni dvakrat živeti.«

Mar ne bi bilo dobro, da bi se prav na ta večer spoznali med seboj?! 

PRIDITE  PO  SVOJ  VERZ

Modrijanke, pesnice in pisateljice s Škofjeloškega

 vas 

19.11.2007 ob 19.30

vabimo v svojo družbo 

v 

HIŠO KULINARIKE JEZERŠEK, Sora 1 pri Medvodah. 

Ob poeziji pesnic, petju Uršule Ramoveš, 

klenih besedah igralke Anice Berčičeve 

in sočnih

cvetličnih kreacijah, 

ob prigrizku in vinu

bomo skupaj navihani,bistri 

in nasmejani v dobro razpoloženi družbi.

V gibki mreži besed bomo iskali samo vaš verz, 

ki vam ga bomo podarile, 

brezpogojno in iskrenega srca.

Podprite nas v želji po izdaji zbornika, 

ki je, nenazadnje, lahko

zgovorno poslovno darilo.

Ali pa le uživajte v naši družbi; 

ker ustvarjati pomeni dvakrat živeti.

Pesnice in pisateljice Poljanske doline in Škofje Loke

ČASTNO POKROVITELJSTVO:

Konzulat Republike Slovenije

Knoxville, TN, 37920

USA

Dr. 

Mateja de Leonni Stanonik, dr. med., Častna konzulka

Medijski pokrovitelj : Gorenjski glas, Radio Sora

Dandanašnji, ko se ve, da pri marsikateri hiši nosi hlače ženska, se sliši čudno in nenavadno, da včasih ženska ni imela nobenih pravic. Da je bila le moževa lastnina. Z njo je lahko počel, kar ga je bila volja. Zakon je bil namenjen predvsem razmnoževanju. Čeprav bom o otrocih pisala malo pozneje, naj že tu povem, da tudi ti niso imeli, vsaj za nekatere očete to velja, prave cene. Kar nekaj jih je bilo, ki niso vedeli niti za imena vseh svojih otrok! Da je treba življenje v dvoje posvetiti zgolj in samo rojevanju, so ljudje poslušali tudi s prižnic. Veliko žensk mi je pravilo, da se niso upale pregrešno razmišljati niti v mislih. Vse je bilo greh. Če ni bilo vsako leto otroka, se je zgodilo, da župnik ni hotel dati odveze! Toda dedci so se sem in tja znali pomagati. Najbolj priročne za to so bile »slamnate vdove«. Njihovi možje so delali v Franciji, Ameriki ali pa so golcali po Koroški in so se le redko vračali domov. Da bi na koga javno kazali s prstom, da je bil prešuštnik, se je redko govorilo. Pa vendarle.

Zelo znana je bila naslednja zgodbica:

Ko je neka, že malce starejša in zelo verna gospodična prišla služit k nekemu kmetu, se je kmalu zgodilo, da je ta ostal »na suhem«, ker je žena hudo zbolela. Seveda se je možak znašel.

Stopil je k dekli, ga potegnil ven in zajokal: »Marjene, daj, poglej ga, kako je zatekel. Če se me ne boš usmilila, bo zatečen še bolj in ti boš kriva, če bom zato umrl.«

Dekla je bila nekaj dni čisto preč od strahu. Vsak večer je molila za gospodarjevo zdravje, da bi se mu tisto spet povrnilo v normalno stanje. Toda nič ni pomagalo. Gospodar se je vračal k njej in vsakič je bilo huje.

Nekje globoko v srcu se je Marjenetu zdelo, da bo naredila dobro delo, če bo odrešila gospodarja strašnih muk, in se mu je vdala. Kako je bila vesela, ko je videla, da je tisti one spet lepo manirlih bingljal in bil po njeni zaslugi videti čisto nenevaren.

In zato si ni mogla kaj, da se ne bi naslednjič pohvalila s svojim dobrim delom tudi pri spovedi … Na žalost pa spovednik za takšne »stopnice v nebesa« ni imel nobenega pravega posluha.

O Marjenetovem grehu je potem v nedeljo pri glavni maši grmel s prižnice in javno sramotil vaške pokvarjene prešuštnice …

skratka…. 

Karkoli so moški počeli, nikoli niso zato bili grdi packi.

oh, ne, tukaj,

ena vrata predtem!

Tole jutro je res zabavno.

Nič posebnega se sicer ni zgodilo, a ko sem pogledala na koledar,me je hipoma prešinilo, da je jutri… 25.oktober.

Samo to sem želela reči.

Zaenkrat nič drugega.

Prvi šolski dan bi moral biti za vse učence eden najlepših dni v letu. To je enostavno dan, ki si ga zapomnimo, o katerem razpredamo in obujamo spomine še potem, ko smo že enkrat odrasli in nas na šolo vežejo le nekateri dogodki, ki ostanejo trdno zaklenjeni v našem srcu.

Ker je danes za mnoge najmlajše tudi prvič, verjetno nekateri niso vso noč zatisnili očesa, morda ne zaradi nestrpnega pričakovanja, morda pa tudi zaradi strahu, kaj bo, kajti nekje globoko v podzavesti verjetno vsak čuti, da se bo danes dogajalo nekaj izjemnega in pomembnega in da bo poslej vse drugače kot je bilo pred tem.

Tisti stari mački, ki so sladkosti šole že okusili, se prvega popočitniškega šolsko obarvanega dne veselijo zato, ker bodo spet skupaj s svojimi sošolci, katerim imajo veliko povedati, nenazadnje so bile počitnice dolge in pestre in nabralo se je cel kup dogodivščin, katere bo, s primerno retoriko, potrebno deliti s tistim, s katerim se bo letos sedelo v isti klopi.

Vse, kar je prvič, ima ponavadi pridih ekskluzivnosti. Nenazadnje je tudi prvo rojevanje povsem drugačno od drugega, petega ali desetega. Tudi prve ljubezni ne pozabimo zlahka. Pa prve knjige, ki smo jo dobili v dar, pa prvih počitnic, ki smo jih preživeli sami-kjerkoli že, pa prvega poljuba, prve klofute in prvega avta, pa prve žepnine in prvega obiska pri zobozdravniku.

Kadar se stvari dogajajo prvič, je – na vsak način-potrebno imeti tudi malo sreče, da se vse izteče tako, da se bo ta- prvič- res pozitivno usidral v naše srce, tam ostal in nas s svojimi drobnimi podrobnostmi in skrivnostmi grel še dolgo.

In tudi zato je današnji- prvi šolski dan- še toliko bolj pomemben. Včasih se človek sprašuje, če se tega dejstva v zadostni meri zavedajo tudi učitelji, zlasti tisti, ki so ta »prvič« doživeli že desetkrat ali dvajsetkrat. Najde se kdo, ki mu tudi ta prvi šolski dan pomeni le rutino, le začetek novih spopadov z otroki, njihovimi starši, ravnateljem, zakoni in predpisi, ki šolski sistem omejujejo, namesto da bi mu dajali krila. In zato se ni čuditi, da se kdo od njih prebudi z nočnimi morami za seboj, da vstane z levo nogo in da mu prvi šolski dan predstavlja začetek mukotrpne poti, ki ji, v septembru, ni videti konca.

Nekateri strokovnjaki sramežljivo trdijo, da so učenci vsem problemom, ki nastopijo skozi šolsko leto, lahko zlahka kos. S predpostavko, seveda, da so zahteve in pričakovanja njihovih staršev realna pri prizemljena.

Ker pa se to ne dogaja zmeraj, je logično, da ima moja soseda Mica polno skrbi in da že od srede avgusta ponoči ne more spati. Pa ne ve, kaj naj naredi, saj se kot stara mama ne more vtikati v vzgojne metode svoje ambiciozne snahe. Ta se je namreč odločila, da bo njen nadebudni sin, torej Micin vnuk, nekoč postal najboljši pilot vseh časov, mogoče tudi zato, ker je sama nekoč sanjala o tem, da bi bila stevardesa, pa so jo na sprejemnih izpitih odklonili, ker je bolehala za bronhitisom.

Fant pa je, nasprotno, kuhan in pečen v naravi, na travniku, kjer lovi vseh sort žuželke, raziskuje podrast in pomaga Mici, ko pripravljata smrekove vršičke za sirup, ki bo pozimi odganjal prehlade. Dečku ni niti malo mar za ure violine, požvižga se na mamine skrite želje, vse, kar jima je skupnega, so tuji jeziki, ki mu več kot dišijo.

In tako se je njihovo včerajšnje slavnostno kosilo končalo jako klavrno, kajti fant je jasno in glasno povedal, da on že ne bo hodil v glasbeno šolo, ker ne mara tistega cviljenja, da pa bo obiskoval fotografski krožek in pika. Njegova mama je v izbruhu jeze udarila po mizi, beseda je dala besedo in kosilo se je sprevrglo v debatni krožek, v katerem so križem kražem letele hude pa tudi grde besede, za katere je bilo potem večini žal, da so jih spregovorili.

Oni dan sem na internetu brala zaskrbljeno pismo neke matere, ki se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da bo morala svojega sina odslej deliti še z neko drugo žensko, katero bo, eventuelno, njen sin lahko celo vzljubil in jo cenil podobno kot ceni njo.

Prvi šolski dan pa prinaša tudi cel kup skrbi. Ne ve se, kako bo letos, vendar so bila minula leta dodobra zaznamovana tudi s pretežko torbo, v kateri so otroci prinašali v šolo potrebne in nepotrebne reči. Kolikokrat me je zabolelo srce, ko sem videla tiste prvičke, kako se trudijo, da za seboj vlečejo cel cent v torbi, pa potem človek razmišlja, ali je sploh kakšen nčin, da tega ne bi bilo. No, pa se najde ideja v nekem sobotnem časopisu, ko avtor razglablja o tem, da bi bilo za učence dobro, če bi bili v šoli kar cel dan. In ko to preberem mlček zlobno pomislim, zakaj pa ne še celo noč, pa bi bil volk sit in koza cela: z drugimi besedami: ta čas, ko bi delovno ljudstvo razdajalo svojo energijo po službah, bi bili otroci lepo spravljeni, pa bi bili lahko oni maksimalno produktivni, in država Slovenija se bi zaradi take malenkosti lahko hitreje skobacala na noge in postala še bolj uspešna kot že je.

O šoli, prvem šolskem dnevu in o magičnosti teh trenutkov bi se dalo razglabljati še v nedogled. In če bo danes stekla kakšna solza sreče, kar naj, če otrok ob prihodu domov ne bo moč utišati, ker bodo želeli svoje vtise in drobna doživetja deliti z vsemi, ki jim bodo prišli blizu, kar naj bo tako , srčno upamo le, da bo podobno svetlo in srečno sonce sijalo tudi tja do konca junija, ko bodo tudi prvički postali prekaljeni šolski mački in bodo vedeli, do kod lahko svojo učiteljico zezajo in od kod naprej jo definitivno ne smejo več.

Pa naj to-slednje-velja tudi obratno.

Ne bo kaj prida škodilo, kajti tudi otroci imajo svoje meje vzdržljivosti in potrpežljivosti, četudi se nam včasih zdi, da temu ni tako.

Jutro, ki me je danes prebudilo, je bilo drugačno od običajnih juter. Predvsem zaradi psa. Sicer ne mojega, ampak hčerkinega. To, od kod temu tečnežu ideja, da sem ravno jaz tista prava oseba, s katero želi oditi na rani jutranji sprehod za lulanje in kakanje, ne vem.

Vem pa, da si podobnega oboževanja z njegove strani v bodoče ne želim ravno v obilju, očitno pa je, da pes misli drugače, njegova lastnica pa tudi.

In potem – tega sicer ni potrebno razlagati na glas, ker je samo po sebi umevno-odprem radio in pristavim za kavo. Točno v tem vrstnem redu.

Izvem, da se danes  tudi uradno začenja boj za volivce. To pomeni, da imajo od danes do 26. septembra volivci možnost, da izrazijo podporo posameznim kandidatom, in sicer tako, da na upravnih enotah po državi, ki vodijo evidenco volilne pravice, podpišejo posebne obrazce podpore. Kljub še zmeraj lenobnim sivim celicam, se vprašam, pa kdo, za vraga, bo v teh pozno poletnih dneh tekal na upravne enote in podpisoval razne ceglce za bodočega predsednika, kdorkoli bo to že bil.

In potem sama pri sebi zamrmram, da bomo itak volili osebo, ki jo bodo izoblikovali razni strokovnjaki do te mere, da bo ta bodoči predsednik ja čimbolj dopadljiv večini volilcev. Kar pomeni, da mu bodo strogo prepovedali uporabljati napačne misli, napačne stavke, da mu bodo oprali možgane do te mere, da bo bil, revež ubogi, na koncu celo sam prepričan, da volilcem govori tisto, kar misli, in ne ono, kar so ga podučili. Stilisti bodo kandidatom, odvisno, seveda, od denarja, ki ga bo dotični imel na razpolago, izbirali srajce, pa čevlje, pa kravate, restavracije, kjer se bo jedlo in pilo in še vse ostalo, kar bo posameznika naredilo všečnega in dopadljivega širšim množicam.

Pojma nimam zakaj, ampak ob tej jutranji predsedniški novici sem se povsem nehote spomnila na Elvisa. Na tistega Elvisa, ki je sicer preminil pred daljnimi tridesetimi leti, njegov duh pa –tako ali drugače- še zmeraj živi in kot kaže, nikoli ne bo umrl. Tudi on ni imel nobenega pametnega zasebnega življenja, če je kdaj dvakrat pomigal s palcem namesto enkrat, je to že pisalo v vseh pogrošnih časopisih in revijah povsod po svetu. Bogvedi, ali je revež sploh lahko šel v miru na stranišče, si umil zobe, se popraskal po popku, če ga je srbelo, ne da bi potem tega opazili poklicni mrhovinarji ali lovci na znane osebnosti.
Pred tridesetimi leti jih je bilo tudi pri nas veliko, ki so bili nori nanj. Fantje so nosili podobne frizure, zalisce, pripadniki obeh spolov pa so neutrudno zbirali njegove plošče, izrezke iz časopisov. Stene sob so bile oblepljene z Elvisovimi plakati, njegova nežna in v srce segajoča muzika pa je – v nasprotju z današnjo glasbo, ki se sliši iz najstniških soban- prav prijetno božala srce in dušo. Zanimivo je, da je menda Zoran Predin izjavil, /tako sem pa več mestih prebrala/ da je bil Elvis izumitelj kiča, John Lennon pa je, nasprotno, trdil, da se je prava glasba z Elvisom šele pričela in da pred njim ni bilo ničesar pametnega.

Elvis Presley je oseba, ki se je nikoli ne naveličaš. Od nje se vsakič lahko kaj novega naučiš,” pravi Zlatko iz Krope, njegov velik oboževalec, imitator in posnemovalec.Elvisova glasba ga spremlja povsod. Doma, v avtu, v službi in tudi v normalnem življenju ohranja ‘preslijevski’ videz – zalizci, pričeska…

Določeni gibi, ki so podobni pevčevim, pa so postali že tako močno zakoreninjeni, del Zlatka, da se sploh ne opazi več, da niso njegovi. Tudi prijatelji ga kličejo kar Elvis, včasih Kralj, kakšen drugi dan tudi King. Doma hrani celo kolonjsko vodico, enako kot jo je uporabljal pravi Elvis. Zlatko pravi, da je slavni pevec zanj Bog.  Kadar ga imitira, si nadene obleko imenovano Burning love, ki jo je  Elvis  nosil leta 1947 na enem svojih koncertov. Obožuje  celo njegovo prehrano. Recimo ocvrte banane, sladolede, hot doge, pomfri. In 16. avgusta, na njegovo obletnico smrti, dva dni proslavlja, ob poslušanju njegovih mirnih pesmi, ob čemer pa mu gre vedno na jok.

Spominjam se svojih dijaških časov, ko so, sicer dokaj sramežljivo, pričeli stopati na glasbeno sceno dolgolasci s svojimi bendi. Nekatere punce so dobesedno ponorele ob pogledu nanje, kajti dolgi lasje in kitara v roki je takrat pomenilo višek nečesa orgazmičnega.

Kar se tovrstnega oboževanja tiče, priznam, sodim med najbolj dolgočasne in nemogoče ljudi na tem božjem svetu, ker se mi je že od nekdaj zdelo bedasto in trapasto, da se kot v transu mečemo za nekom, ki je prav tako človek iz mesa in krvi kot vsi ostali brezimneži, mimo katerih vsak dan hodimo, ne da bi jih pogledali ali ne da bi nam sploh prebilo do sivih možganskih celic, da je med njimi marsikdo, ki pa bi bil res lahko vreden naše pozornosti.

Oni dan so se ženske pri kavi menile o organih nekega Domna, menda pevca, ki ga je napadel nek razjarjen navijač.

Ja, za božjo voljo, bi pa ostal doma, kaj pa mu je bilo potrebno hoditi tja, rečem moji sosedi Mici, ki je bila vsa v transu in bojno ter zaščitniško razpoložena do že omenjene glasbene slovenske zvezde.

Bila sem deležna salve ubijalskih pogledov, malo tudi zaradi tega, ker se mi ni- v nadaljevanju klepeta- niti približno sanjalo,  da je slavna temnopolta manekenka trenutno v finančni krizi, pravzaprav mi za to dejstvo celo dol visi.

Prav tako se mi zdi bedasto, da nekatere revije obesijo podatek, da je neka manekenka nekemu hokejistu oprostila skok čez plot. Pa kaj?
Koliko Mick je storilo kaj podobnega svojemu Poldetu, pa o tem ni nikjer pisalo. Zaradi česa pa bi bila neka Micka manj pomembna od neke slavne manekenke?

Pravijo, da je Elvis umrl zaradi prevelike količine tablet. Da se je na koncu svojega prekratkega življenja docela zafiksal z njimi. Po svoje ga razumem. Saj mu drugega ni ostalo. Tisti trenutek, ko se je pričel obnašati tako kot so od njega pričakovali oboževalci, je njegovo zasebno življenje pričelo strmo padati navzdol. Kajti ljudem je sila težko ugoditi.
Da je to res, ve domala vsak izmed nas. Če rečemo MU, bo to všeč levemu sosedu, desni pa se bo pri tem zgražal. Če si lase pobarvamo zeleno, se bo dogajalo enako.

In mnogi, ki zajadrajo na javno sceno, si zadajo smrtni udarec s tem, da pozabijo na svoje lastno življenje, na svoj jaz, na svojo dušo in srce, in se predajo grabežljivih, pogoltnim in nenasitnim rokam množice, ki jih zna danes oboževati in se klanjati, jutri pa isto osebo brez milosti in usmiljenja pribijejo na križ.

In nekaj podobnega kot z Elvisi, Domni, Jasminami, Jonasi, Špelami in še z marsikom, se bo v prihodnjih tednih dogajalo s predsedniškimi kandidati.
Ne daj bože, da bi bila na njihovem mestu!

Če ne drugod, vsaj na stranišču imam rada mir, oni pa ga še tam ne bodo imeli.

Pride kakšen dan, da se mi zdi, da mi naši vrli politiki vsakič, ko odprem televizijo ali radio, govorijo o strahu. Pa ne toliko o svojem kot o mojem. Hočejo me prepričat, da sem jaz, navadna državljanka, polna strahu pred sedanjostjo, zlasti pa pred političnimi odločitvami, ki menda peljejo to državo v maloro.

Menda je danes vsesplošno počutje  še veliko slabše kot je bilo pred 20 leti, ko so nam čez južno mejo grozili in pretili nekdanji admirali z nekdanjo jugoslovansko vojsko.

In celo to pravijo, da je svobode vedno manj in da postajamo policijska država.

Če malo pobrskam po svojih sivih možganskih celicah, so mi politične floskule prvič in zadnjič nagnale strah v kosti leta 1980, ko je v Kliničnem centru v Ljubljani umiral nekdanji maršal. Domala celo življenje smo živeli v svetem prepričanju, da če kdo, potem bo on živel večno. Potem pa, ko je bil že z eno nogo v grobu, so mediji pričeli svojim bralcem naravnost ali pa med vrsticami govoriti, da bo s Titovo smrtjo konec sveta, da bo to dogodek, ki bo dodobra pretresel svet.

Pa se je potem tresla gora- z nami vred-rodila pa se je miš. Sonce je še zmeraj sijalo in tudi Luna ni padla z neba od strahu.

In zato je naravnost noro, če je kogarkoli zaradi politike strah. Enkrat so na oblasti rdeči, drugič zeleni, tretjič črni, četrtič vijoličasti. Eni pridejo in drugi odidejo, vmes pa si,l da imajo novinarji o čem pisati, pridno mečejo pod noge polena, in si nagajajo, namesto, da bi strnili vrste v želji po čim boljšem sodelovanju.

»Princip je isti, sve su ostalo nijanse«, poje Balašević, pa se ni kaj dosti zmotil.

V bistvu je navadnega občana, ki mu dol visi za politiko, lahko strah nečesa drugega.

Na primer tega, da se na njegovi koži ponovi kaj takega kot se je nedavno tega zgodilo v Celju.

Brezbrižnost zdravstvenega osebja, ki je, po svoje vpeto tudi v dosledne mreže zavarovalnic,  me je dodobra šokiralo in spravilo iz tira. Pa tudi pognalo strah v kosti ob misli, kam plujemo. Nekoč smo se učili o humanem poslanstvu zdravniškega poklica, o tem, da jih je potrebno spoštovati in ceniti, ker se nikoli ne ve, kdaj bomo potrebovali njihovo pomoč.

Prvo tako srečanje z zdravnico, ki pa je imela kamnito srce, se mi je zgodilo že pred davnimi leti v Črvarju. Sin je nesrečno padel in si na sencih prebil manjšo žilico iz katere je brizgala kri. Ta zdravnica je letovala pri sosednjih vratih in ko sem vsa panična – z otrokom v naročju- pozvonila na njenih vratih, naju le pogleda in mi odvrne, da je ona na počitnicah, da naj grem drugam. Mrtvo hladno kot  da ne bi videla, kako je bila brisača prepojena s krvjo.

In če bi takrat, pred 20 leti,  vladala svoboda govora kot danes, dvomim, da o njenem ravnanju ne bi spregovorila na glas.

Tudi zato me je Celje še toliko bolj prizadelo. Že ves čas razmišljam o  brezbrižnosti do sočloveka. Tuhtam, ali so pred durmi časi, ko bomo morali plačevati celo za nasmeške in za prijaznost ?

V Celjski bolnišnici se je zapletlo zaradi napotnice. Kot da je tak problem priti do nje.

Konec koncev je vseeno, ali administratorka vtipka podatke v računalnik 5 minut prej ali kasneje. Vendar tega ni storila. Ker so ji, verjetno, vbili v glavo, da je potrebno najprej pokasirati, potem šele se lahko rešujejo življenja.

Strah me je bolezni, ker nikoli ne veš, na koga naletiš.

Strah me je, da bi na podoben razčlovečen način nekoč ravnali tudi gasilci. Si predstavljate, da bi pri vas doma gorelo, denarja ne bi imeli pri sebi, oni pa bi zaradi tega le mirno opazovali zublje in čakali, da jim zahtevano stisnete v roko?

V teh vročih julijskih dneh sem bila že nekajkrat v dilemi o tem, kakšna tašča sem. Dolgo časa sem bila prepričana, da boljše ni, to mi je sicer že večkrat dala vedeti tudi edina snaha, ki jo imam, žal pa se bojim, da bi svoje dobro mnenje preklicala, če bi vedela, kakšne misli se mi zadnje čase motajo po glavi.

In če zraven dodam še nekaj brezdelja, ki mi je kronično najedalo dobro dopustniško počutje, potem pa je že bolj razumljivo, da so stvari prekipele in da je nekaj hudo narobe.

Če dobro premislim, so se dileme pričele kopičiti in me gristi prejšnji četrtek, ko me je moj najdražji sin povabil s seboj na razprodaje v Ljubljano. Tisti, ki se imajo radi, kaj takega ne bi nikoli naredili, ker, vsaj tako se mi zdi, vsak že ve, da če kaj, potem sovražim tekanje po trgovinah in pomerjanje cunj, ki visijo na obešalnikih, ne maram prodajalk, ki ti ponujajo ravno tisto, kar ti najmanj pristoji, še najmanj pa maram prazno denarnico, ki ti ostane, če vsaj malo ne krotiš svojih apetitov in želja.

Žal ima moj sin jeklene živce, vsaj kar se tiče uživanja po trgovinah. Obrala sva pol Ljubljane in to peš, po tistem neznosnem vročem soncu, da mi je bilo nazadnje že vseeno, kje sem, da je le bila v bližini kakšna klop za počitek.

In ker je bilo vmesnega čakanja med enim pomerjanjem in drugim toliko, da glava boli, sem ta čas poskušala zapolniti z ogledovanjem.

Najprej me je presenetilo dejstvo, da je Ljubljana dobesedno preplavljena s turisti, saj so hodili mimo lizajoč sladoled, paradirale skupine, ki so med seboj govorile po špansko, nizozemsko, angleško…

Zraven mene se tisti trenutek dobesedno sesede mično dekletce z persingi v ušesih, nosu in ustnicah, vsega naveličano, sitno in potem izvleče iz lične torbice mobitel in kot sem razumela, pokliče mamo ter jo nahruli, zakaj ji je pustila na mizi le 300 evrov, ker jih ona potrebuje več, ker je vse tako drago, pa hoče kupiti ravno tisto majčko v ravno tisti trgovini, tam pa vsak bedak ve, da ni poceni, da ni razprodaj, in tako naprej. Ampak ona ima tako kruto in nemogoče mamo, ki jo ni sram, da jo verjetno namenoma hoče prikrajšati za nakupovalne užitke, je tulila v telefon, da jo niso slišala samo moja ušesa, ampak še vsak, ki je ob  tistem neznankinem navalu jeze prišel mimo.

Moja kmečka pamet je v hipu oživela, sive možganske celice niso več delovale zaspano, roke so me zasrbele in tisto punčaro bi brez slabe vesti dala čez koleno, pa po nagi riti z leskovo palico, če bi bila, seveda, moja.

Ampak očitno tista njena mama na drugi strani ni bila iz takega testa kot moja malenkost, kajti hčerki se je-vsaj tako je kazalo iz plohe besed, ki so padale v telefon, nenehno opravičevala za ta spodrsljaj in po zadovoljnem izrazu n obrazu te neznanke se je dalo sklepati, da je na koncu dosegla to, kar je hotela doseči: še večji kupček žepnine za svoje drage in nemogoče želje.

In potem, ko je to dražesto bitje že odneslo svoje pete drugam, me je prešinila misel, kaj pa če me nekoč, čez čas, doleti pravična kazen in mi usoda nameni kakšno podobno veščo  za snaho, ej, kaj boš pa naredila potem.

Že ob sami misli, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo, so se mi zašibila kolena in postalo mi je vroče kot bi sedela na odprtem ognju.

Spreletel me je srh, bogpomagaj, saj bi se mi zmešalo, predstavljala sem si vrste tovornjakov, ki bi k hiši vozili nove obleke, pa mimogrede odvažali še stare, komaj rabljene.

In če gospodična XY tako zoprno kriči in se zadira nad svojo mamo, katera, mimogrede, očitno nenehno odpira denarnico za vse mogoče in nemogoče želje, kdo ve, mogoče bi to isto bitje enako počelo z mojo malenkostjo.

Ko se je moj najljubši in najdražji sin končno zmigal iz trgovine z eno samo samcato vrečko v roki, se je začudil, kaj tako grdo gledam, kaj je narobe, pa mu povem, s čim sem preganjala čas med čakanjem, in ta barabin se je potem še vso dolgo pot na glas režal na ta račun in bril norce iz mene, češ, kaj mi pade na pamet.

Kljub vsemu- stvar je sila resna in zaskrbljujoča, kajti nič več nisem prepričana, da bi do konca življenja utegnila biti popolna tašča, taka, ki jo imajo radi tudi zato, ker ne nerga po nepotrebnem.

V tistih trenutkih sem  po svoje razumela mojo sosedo Mico. Njena snaha bi jo malodane dala v časopise zaradi krutosti, pa vse skupaj ni bilo nič posebnega, le Mica se je zadnjič naveličala streči vnukovi izbirčnosti. Vse, kar mu je prinesla na mizo, je zavrnil, češ, da on te svinjarije že ne bo jedel, pa je Mici prekipelo in je lepo zaklenila shrambo, pa hladilnik in pustila poba stradati celo popoldne. Ne bodi vrag, zvečer je izbirčnež pomlatil vse živo, kar mu je prišlo pod roke in nazadnje je Mici celo vdano zlezel na kolena in ji izjavil, da jo ima rad, da je najboljša babi na svetu, ker tako dobro kuha, le njegova mama, Micina snaha, je totalno ponorela, da so letele ognjene strele po zraku in je imela cela ulica brezplačen šou v stilu naše male klinike.

Nekoč so me v neki telefonski anketi pobarali, kakšna je, po mojem, idealna tašča. Malo sem pomislila, pa sem jim odgovorila da tista, ki se zaveda dejstva, da bo njen –četudi poročeni-otrok, si še dolgo lastil pravico, da bo, ob prihodu domov na obisk, spontano odšel do hladilnika in pogledal vanj, če ima mama na razpolago kaj dobrega.

Bogvaruj pa isto vajo ponoviti  takrat, ko tašča obišče svoje poročene otroke na njihovem domu.

Koliko in kdaj se torej tašča sploh lahko oglaša, če je v bližini njena snaha oziroma zet? Ima sploh kakšno pravico reči A, če jo nihče nič ne vpraša?

Če je verjeti stoterim knjigam, ki so bile in verjetno še bodo, napisane o odnosih med mladimi in starimi, se bojim, da so tašče hote ali nehote postavljene v diktaturo brez vseh pravic.

Lasje so mi šli pokonci, ko sem brala nasvete- in to celo v resnih revijah in v zaresnih knjigah, o tem, kako se lahko snaha najhitreje in najmanj boleče znebi tašče in njenega vpliva.

V tovrstnih nasvetih se skriva nemalo verbalnega nasilja, ko pisci enačijo- in to brez razlik-vse tašče z zmaji, strupenimi kačami in ostalo golaznijo, ki bi jo bilo potrebno, če ne drugega, vsaj zapreti v kletko.

Če na katerokoli internetno stran odtipkamo le dve besedi: TAŠČA in STRUP, se odpre vsaj za 30 strani različnih zapisov, ki govorijo o tem, da sodijo tašče med najbolj nezaželene pojave.

Spominjam se, ko sem delala raziskavo o času pred in po 1. svetovni vojni na temo rojevanja. Takrat sem slišala marsikatero pretresljivo zgodbo o tem, kako grdo so delale tašče s ta mladimi, ki so prišle k hiši. Povedali so mi, da je ena od teh vešč svoji snahi, ki dolgo časa ni mogla imeti otrok, hrano metala kar na tla in da ji ni dovolila, da bi, skupaj z ostalimi, jedla za mizo. Spet druga tašča je, ko se ji je zazdelo, da imajo ta mladi že dovolj otrok, zadnjega dojenčka razgalila in ga pustila ležati sredi zime ob odprtem oknu.

Čudne stvari pa se dogajajo tudi danes, nenazadnje je ena mojih prvih usod pripovedovala zgodbo o tem, kako je snaha našla svojega moža v postelji skupaj s taščo.

Vendar so to posamezne anomalije, zaradi takih izjem pa skorajda ne moremo skovati nekega pavšalnega zaključka, da so vse tašče nemogoče. Ali pa? Kdo ve. Da so tašče nekaj posebnega, konec koncev, dokazuje tudi tole razmišljanje, ki mu ne znam ali pa nočem dodati tiste zadnje pike. Za vsak slučaj, če mi bodo kot tašči kdaj zrasli rogovi in če se bom spremenila v zmaja, naj se ve, kljub poletni vročini, ki rada udari v glavo, da menim, da je potrebno imeti tako snahe kot zete, rad.

Pa gre…

V juliju domala slehernega Slovenca popade silna nervoza, kajti to je, po splošnem prepričanju, čas, ko je potrebno pod nujno oditi na dopust.

Ker drugače ne gre, ker vsi nekam hodijo, pa da mi ne bi šli!

Da se v tej tezi nisem kaj dosti zmotila, pričajo podatki slovenskih turističnih agencij, ki komaj še zmorejo ustreči vsem, ki so si zaželeli teden ali dva oddiha.

Manija dopustov je prišla tudi v našo ulico. Soseda Mica že nekaj dni hodi naokoli mrka in z dolgim nosom, ne govori, le kriči nad psom,m ki se preplašeno skriva v svoji uti, ne vedoč, kaj je zagrabilo ljubljeno gospodarico.

Gre zato, da se njenemu Nacetu letos nikamor ne ljubi. Nenadoma je namreč odkril, da je balinanje krasen šport, kjer se lahko njemu primerna družba dodobra nasmeji, popije kakšno pivo ali dve, zraven pa se še zabavajo in športno udejstvujejo. Pa je rekel, da na morje letos ne gre in pika. Mica pa ravno nasprotno: že lep čas je garala kot črnc, da je spravila v red svoj vrtiček, pobelila stanovanje, vložila borovnice, kumare in bučke, da bi bil lahko še pravi trenutek prosta vseh obveznosti za neskončne užitke ležanj na plaži in predajanja sončnim žarkom.
Ko je ugotovila, da Nace misli resno, je bil, seveda, ogenj v strehi.

Dobila je malo manj kot živčni zlom, toda Nace tudi na to finto ni padel, enostavno jo je ignoriral, vzel iz hladilnika hladno pijačo in odšel na vrt, kjer je našel svoj mir pred njenim verbalnim razgrajanjem.

Tudi moji teti Poldki se slabo piše, revici. Včeraj je prišla k meni vsa objokana, češ, da ji ni več živeti, da je pri njih vse narobe, da tako ne gre več naprej. Prvič po dolgih letih se je namreč zgodilo, da sta oba s cenjenim soprogom dobila dopust ob istem času. Čez leto, ker imata oba zelo odgovorni službi, se bolj malo videvata, včasih, če imata srečo, se skupaj usedeta k nedeljskemu kosilu, sedaj pa sta bila nenadoma postavljena pred dejstvo, da morata celih 14 dni preživeti skupaj. Tega pa ob sodobnem tempu življenja enostavno nista več vajena in si gresta- milo rečeno- strašno na živce. Teta Poldka ne more več prenašati, da bi ob jutrih poslušala njegovo smrčanje, njega pa moti, da se ona motovili po kuhinji ravno tedaj, ko si želi v miru prebrati časopis, pa pokaditi nekaj jutranjih dimov pipe.

»Ne daj bože, da bi šla slučajno skupaj še na  dopust,« je zajavkala v robec in iskreno povedano, nisem je povsem razumela, toda tega ji nisem upala povedati na glas. Saj bi bila potem lahko jezna tudi name.

Prijateljica Zinka me je povabila, naj grem z njo na potovanje po Baltiških državah. Pa sem se ji lepo opravičila, da nimam denarja, čemur pa ona ni verjela. Kot po navadi. Svojima dvema otrokoma je že spomladi plačala počitnice enemu v Ameriki, drugemu pa v Franciji, njej sami pa je zato bilo, očitno, malo dolgčas. Sicer sem že vajen, da se me nekateri spomnijo le tedaj, ko se nimajo kam dati ali pa ko jim teče voda v grlo, ampak red je red, za letos imam tudi jaz svoje plane.

Spominjam se časov, ko smo bili še dijaki pa potem študentje. Vsake počitnice smo prebili med stroji v naši mestni fabriki, v popoldanskem času pa smo nabirali še borovnice, da smo se tako naužili mičkeno zraka. Tisti počitniški denar je bil dragocenejši od vsakega zadetka na loteriji, ker je bil krvavo prislužen. Žal sem pozabila, koliko so nam plačevali na uro, kaj prida ni bilo, čudi me pa, da so danes redki, ki jim pade na pamet, da bi si za 2 evra na uro med počitnicami prislužili kaj cvenka.

Ob vseh reklamnih sporočilih, ki se dnevno znajdejo v mojem poštnem nabiralniku, ostajam mrtvo-hladno. Ne ganejo me, ker ne dovolim, da bi kdorkoli drug vedel več od mene same, kaj mi med dopustom prija in kaj ne.

V prvi vrsti je že to dovolj, da za 14 dni odstrižem misli na službo in to dejstvo mi prinese cel kup blaženih občutkov.
Všeč mi je, da lahko dan pričenjam tako kot mi zapaše: na balkonu, s knjigo v roki in gledam, kako se prebuja dan, ko se dvigujejo meglice in kako postajajo sončni žarki vedno toplejši in prodornejši.

Ljub mi je vsak trenutek, ko se brez skrbi, da me preganja čas, usedem na kolo, in se zapeljem malo tu in malo tam, največkrat se mi pri tem smeji srce in še tisto malo slabe volje, ki jo je ostalo, nenadoma izgine in počutim se kot v raju.

Želim, da je dopust to, kar bi v resnici moral biti za vsakega izmed nas: da v tistih trenutkih, ko nam ni potrebno oditi v službo, počnemo stvari, ki nas veselijo in za katere čez leto nekako ne najdemo pravega časa.

In ker smo ljudje različni in ker imamo različne potrebe in želje, je ta izbor lahko še toliko bolj raznolik in pester ter vsebinsko bogat.

Hudo pa je, če na vsak način silimo v Turčijo na primer, ker so tja odšli tudi naši prijatelji, ali pa če do kože zapufamo zato, da vidimo Novo Zelandijo, da se bomo čez 14 dni imeli s čim hvaliti v službi.

Učinki dopusta prav tako zbledijo, če obsedimo doma, kuhamo rilec, se prepiramo zaradi mišje dlake ali pa če – bognedaj- dopust izkoristimo za pospravljanje.

Tudi taki se najdejo, ki julij in avgust izkoristijo zgolj in samo zato,  da počedijo že itak sterilno in počedeno hišo.

Pametno izkoristijo dopust tudi tisti, ki proste dneve izkoristijo zato, da poskušajo ugotoviti, ali je v njihovem odnosu še kaj ognja in žara ali pa je od vsega, kar je bilo skupnega, ostal le še pepel.

V času dopusta je lahko vse drugače, vse je lahko lepše, bolj sproščeno, bolj veselo in bolj prijazno. Le sebi in svojim sivim možganskim celicam moramo dopovedati, da je dopust zaradi nas samih, da se odpočijemo tako telesno kot duhovno, da se malo bolj na glas zasmejemo, če nam tako zapaše, da zjutraj poležimo, če smo ravno take volje ali pa da večer zaključimo tudi v prijetni družbi, če tako nanese.

Ni pa važno, ali se to dogaja na Maldivih, na Krku ali pri vas doma, na vašem vrtu ali pa v vašem stanovanju.

Namreč: začetek dopusta se mora najprej zgoditi v naših glavah- in zato- vzemimo si jo v roke in ravnajmo po pameti.

Te dni sem dobila kar nekaj verižnih pisem, ki naj bi jih naokoli pošiljal Prof.prim.dr.Marko Malovrh, dr.med.,svetnik iz Kliničnega centra. Namesto dragi Lojze, ali dober dan Pepca, je v naslovu pisalo »Če izbrišeš ta email, res nimaš srca!!!« s tremi klicaji na koncu. Pisalo je pa takole: Zdravo! Sem 29-letni očka. Skupaj z ženo sva imela prečudovito življenje skupaj. Bog naju je blagoslovil s hčerko. Hčerki je ime Rachel in je stara komaj 10 mesecev. Nedavno so zdravniki ugotovili, da ima raka na možganih v njenem telescu. Obstaja samo en način, da jo rešijo,z operacijo. Na žalost nimava dovolj denarja, da bi plačala operacijo. AOL in ZDNET sta se odločila, da nama pomagajo s pošiljanjem tega e-maila. Pomagajo lahko samo na ta način, da sem jaz poslal ta email in ga ti pošlješ vsaj 10 osebam . AOL bo sledil temu emailu in beležil koliko oseb je ta email prejelo. Za vsakogar, ki odpre ta email in ga pošlje vsaj 3 osebam, bova midva dobila 32 centov$ (65 SIT) od agencije. PROSIM POMAGAJ NAM ! Hvala! Spodaj pa je podpisana neka dama Lea Grabar iz Designstudio dan d.o.o. Cesta na Dobrovo 5 3000 Celje In cel kup ljudi, ki ne razmišlja, ampak takoj, po čustvenem vzgibu, želi pomagati, pošlje že omenjeno pismo dejansko res naprej, naslednjim trem žrtvam, ki, glede na število prispelih pisem v moj internetni nabiralnik, počno enako. Nihče pa se ne vpraša, mar je pri nas res potrebno operacijo plačevati. Zlasti še pri majhnem otroku. Vem, da smo v norem in divjem kapitalizmu ameriškega tipa zakoračili že daleč v neprehodno džunglo, toda kljub temu se mi zadnjih deset let nenehno dogajajo bližnja srečanja z zdravniki, bolnišnico, operacijami, strahom, čakanjem, belimi hodniki in drugimi strahovi povezanimi z belimi haljami, da si na tem mestu drznem reči, da se mi pač še nikoli ni zgodilo, da bi morala imeti s seboj denarnico ali plačilno kartico. Kdo, je torej, kriv, da na tak, pridobitniški, brezdušen način trka na vest ljudi, ki potem spontano reagirajo? Nekateri posamezniki, ki hlepijo zgolj in samo po zaslužku, nenazadnje bi si lahko ta t. i. Design studio na ta, že omenjeni način-pridobil cel kup novih mail-naslovov kamor bi pošiljali svoje ponudbe o izdelkih in uslugah? Ni vrag, da ne bi računali na to, da se ne bi vsaj vsak deseti potem ujel še na kakšne druge njihove limanice?! Ampak to ni edini brezvesten način s katerim želijo nekatere barabe v naši pokvarjeni družbi, ki hrepeni le po gmotnih dobrinah in želji obogateti čez noč, izmišljujejo na račun bolnih in trpečih. Eden takih izdelkov je tudi tako imenovana TAHIONIZIRANA PITNA VODA, ki jo distribuira podjetje 4everlifenet s Kosovelove ulice/v resnici je tam prazna hiša v kateri nihče ne stanuje/.

 In kaj piše o tem, kaj je tahion? Tahioni so subatomski delci, ki potujejo hitreje od svetlobe. To so delci, ki v materijo vnašajo luč višjih dimenzij. Tahionizacija je tehnološki postopek, s katerim t. i. strokovnjaki, po mojem besednjaku pa v dno duše pokvarjeni mazači, prežamejo fizično materijo z večjo količino tahionov in tako na kvantnem nivoju spremenimo strukturo atomskih jeder, ki to materijo sestavljajo. Sama kemična sestava snovi se pri tem postopku ne spremeni, sprememba se zgodi na subatomskem nivoju. Tahionska energija izredno poveča učinkovitost naravnih krem in mazil, naravnih čajev, rastlinskih izvlečkov in vode. Ker zmanjšuje entropijo fizične materije, zavira procese staranja in krepi imunski sistem. Prav tako harmonizira kaotična elektromagnetna polja v človekovem bivalnem okolju. In ko človek, ki je bolan in zato v hudi stiski, prebira ta napisana čreva polne neumnosti, se v srcu nesrečnika prebudi kanček upanja po zdravju. Pokvarjeni trgovci z novci pa si na njegov račun že manejo roke, saj ta- t.i. zdravilna voda, stane kar 30 evrov, kar ni malo, če človek pomisli koliko bolnikov živi samo v Sloveniji. Ko sem to t. i. čudodelno vodo dobila v roke, sem napisala pismo na Zvezo potrošnikov, kjer so mi – ampak le na prvo pismo- medlo odgovorili, da bodo zadevo… hm… raziskali. Figo so jo. Ker na mojo drugo, tretje in četrto pritoževanje, da nič ne storijo, nisem dobila niti odgovora. Ta voda, kateri je dodano bogvedi kaj, lahko tudi kaj zdravju škodljivega, da se v steklenici ne usmradi, pa se še zmeraj lepo distribuira med bolniki. Na tem mestu se sprašujem, kje je naša človečnost, če že ne premoremo osebne odgovornosti? Komu naj sploh še verjamemo, ker smo dnevno priča najrazličnejšim nategovanjem, s katerimi se posamezniki poskušajo na naš račun dokopati – in to brez večjega truda- do denarja? Ne rečem, včasih smo tudi sami slepi in gluhi. Kot na primer moja dobra znanka Mica, ki se, zaradi hormonskih motenj, vidno redi in si nabira kilograme. Zraven tega poje vse, kar ji pride pod roke, misleč, da bodo kilogrami zaradi uživanja nekih reklamnih čajev, ki jih propagirajo posamezni čudodelniki po našem revialnem tisku, kar sami izginili. Ne da bi tudi sama mignila s prstom zato. Včasih človek ne ve, bi se smejal ali jezil. Kot na primer pri tistih, ki verjamejo, da jim bodo zdravila pa po možnosti še operacija, podaljšali penis. Ja, za božjo voljo, kaj pa bodo s takim, ki jim bo spodaj mahedral ven iz hlačnic? Kvečjemu bodo zaradi njega prišli v Guinnessovo knjigo, dvomim pa, če bodo kakšni ženski zgolj in samo zaradi dolžine oneja kaj bolj všeč. In zato se včasih zgodi, da sem jezna. Jezna na tiste, ki so plačani zato, da bi kaj storili, pa v svojih pisarnah sedijo križem rok in jim je malo mar, kaj se dogaja okoli nas. Jezna sem zato, ker smo ljudje – kljub informacijam, ki jih imamo na voljo-še zmeraj tako preklemansko naivni, jezna sem tudi zato, ker mislimo, da imajo razna čudodelna zdravilna res čudežno moč brez nas samih. Konec koncev sem jezna tudi nase, ker se ob vsem, kar vem, vidim, slišim in doživljam, težko odločim, komu naj še verjamem in komu ne.

…………..”Ah, daj no, saj pa vidimo vsi, za kaj gre. Ljudi baš briga pedofilija in zlorabljeni otroci. Pedofilija jim je “zanimiva” le toliko, kolikor je lahko to uporabijo kot dodatno orožje proti Cerkvi”………….

 o pedofiliji je bilo v zadnjem letu napisanega že toliko, da se mi zdi, da ga ni človeka, ki ne bi vedel, kaj to je. Prav tako so redke izjeme, ki ne bi do žrtev pokazale vsaj mičkeno sočutja…..

Kljub temu, da normalen človek v sebi čuti gnus do izmečkov, ki to počno, pa - sem in tja- vseeno naletimo na koga, ki si zatiska oči in trdi, da “ljudje pretiravajo”.

Na enem od slovenskih forumov že dlje časa teče - na trenutke tudi dokaj ostra- debata o pedofiliji.

Verjamem, da nekateri živijo v tako izoliranem okolju, da se jih kaj slabega ne dotakne niti na kilometer, in imajo zato občutek za realnost malo manj razvit, Kljub temu pa me včasih šokirajo, ker jim za morebitne žrtve ni prav nič mar, bolj kot zanje trepatajo za tiste, ki so javnosti izpostavljeni kot eventuelni storilci.

Da je v glavah takih ljudi res nekaj hudo narobe in skregano z vsako logiko, priča zgoraj poudarjena misel, ki se je zapisala eni od moderatorc foruma…..

Človek ne ve ali bi se zjokal in udaril po mizi….

Zadnjič sem bila na obisku pri sošolki, s katero se nisva že več let videli. Sedeli sva na vrtu in v dopoldanski tišini zgodnjega poletja pili čaj. Beseda je nanesla na službo, otroke in vnuke.

»Kaj pa tvoj najdražji?« sem jo pobarala, kajti zmeraj se je rada pohvalila s tem, kako zgleden zakon imata.

Previdno je pogledala okoli sebe, potem pa mi je šepnila: »Zmešalo se mu je, veš. Od kar smo vnuku kupili lego kocke se tudi on vsak dan, redno, igra z njimi.«

Povedala mi je, da si je v kleti uredil posebno sobo, koder sestavlja različne kompozicije in bogvaruj, da bi kdo vstopil in mu kaj od narejenega podrl.

Tudi Polde iz naše ulice se je lani pričel nenavadno obnašati. Najprej si je kupil računalnik, potem se je priklopil na svetovni spet, koder igralci s celega sveta igrajo igrico, v kateri pobijajo dinozavre in se tudi drugače bojujejo z namišljenimi sovražniki.

Vse bi bilo še v mejah normale, če Polde ne bi zakoračil že v peto desetletje.

»Počutim se kot bi bila spet samska,« je tarnala njegova žena, ko je sama zlagala drva, ki so jih pripeljali že pred dnevi pa se mož ni in ni utegnil odlepiti od računalnika.

Zadnjič sem na Discoveryju ujela oddajo o ljubiteljih železnic. Posamezniki so si doma uredili prave poligone, koder so speljali proge, pa vagone, železniške postaje, drevesa, skale in druge simulacije, ki so pripomogle, da je navidezno postalo resnično.

Igrača, ki ni niti tako poceni, je, če je verjeti statistiki, obsedla vsaj 2000 Evropejcev.

Neobvladljive težave nastanejo takrat, ko moški, ki se še v zrelem obdobju svojega življenja želijo igrati, za svoje strasti zapravijo več kot jim dovoljuje družinski proračun.

Tako je menda nek gospod Dimitrij iz Bolgarije, ki je bil strasten zbiralec starih sabelj, v želji, da svojo zbirko poveča z nekim zelo redkim, a strašno dragim primerkom, za plačilo ponudil kar svojo odraslo hčerko. Žena ga je potem prijavila oblastem, ti pa so, v znak solidarnosti z ubogim zbirateljem, bili slepi in gluhi za pritožbe.

Marička se že več let zaman prepira s svojim predragim, ki je življenje, namesto njej, posvetil kolesom. Ker mu je zanje zmanjkalo prostora v kleti in na dvorišču, jih je pričel, kljub ženinem nerganju, prinašati še v dnevno sobo in spalnico.

Edino kar se zdi Marički pri vsej kolesarski zmešnjavi dobro je to, da zmeraj točno ve, kje moža lahko najde. Ponj ji ni nikoli treba hoditi v gostilno, ker ima njen soprog preveč dela  pri čiščenju in urejanju koles za vožnjo.

Hudič pa nastane, če se takole moško bitje, ki se hoče še v zreli življenjski dobi igrati z  lego kockami, ugotovi, da bi se  pa on raje kot z običajnimi moškimi igračami, igral s raketami. In potem drsi s prstom po zemljevidu, kjer ležijo dežele, katerim ne ve niti imena, kaj šele, da bi ga zanimalo, kakšni ljudje živijo na tistem koščku planeta. Pa se mu zahoče, da bi postavil protiraketni ščit malo tu, pa malo tam, pri tem pa mu je prav malo mar, ali bo s svojim igranjem koga prizadel ali motil v njegovi zasebnosti.

No, včasih bi se tak moški, ki se rad igra, šel tudi kavbojce in indijance. Pa pošlje vojake najprej  sem, potem še malo tja. Kdo ve, kakšni so potem njegovi užitki, ko z bojišč odvažajo mrtve, nič hudega sluteče fante, ki jih je potegnil v svoje igrice.

In moški, ki se radi igrajo, so ustvarili tudi motoristična srečanja. Eno takih, večjih, se je minule dni odvijalo tudi na našem, žirovskem koncu. Bleščeči motorji, ki so padli v oči celo tistim, ki jim za tovrstne shode ni mar, so se zgrinjali v Žiri z vseh koncev in krajev Evrope. Prišli so, da se malo poveselijo, se srečajo in uživajo v prijetni družbi somišljenikov.

Roko na srce_ če se moški rad igra z motorji je to ena redkih radosti, ki zna pobožati tudi žensko dušo, da se ji lahko oči brez velike škode napasejo na stasitih moških telesih, ki neumorno božajo že itak zglancano pločevino, ob katero se rado odbijajo sončni žarki.

Številni obiskovalci in-obvezno tudi obiskovalke smo občudovale vse, kar je bilo dano na ogled. Tega pa je bilo obilo.

Še polnočni striptiz ni nikogar motil, niti najbolj zadrgnjenih zagovornikov splošne morale ne. Sodi pač zraven tako kot žlice, vilice in noži zraven kosila in pika.

Ženske na splošno trdijo, da postanejo tisti moški, ki si ne omislijo nobenih igrač, z leti sitni in jih je težko prenašati.

Zato bi  bilo jako pametno, če bi ženske, prefrigane kot so, jim ob pravem času in pravem trenutku, podtaknile kaj takega ob čemer bi se njihovi boljši polovici zaiskrile oči ib bi bili na mah pečeni in zasvojeni.

Žal pa ima hudič mlade ravno takrat, ko ni treba in znalo bi se zgoditi, da bi se najboljši nameni izrodili do te mere, da bi tak moški pričel zbirati ženska krila, kar pa ne bi bilo ravno zaželeno.

In zato je bolje, da jih še bolj ljubimo in jih ne držimo preveč na kratko. Še manj pa, da jih nenehno kritiziramo in jim pojemo levite, če so jih potrebni ali pa tudi ne.

Naj v miru zadihajo in si vzamejo kanček svobode tudi zase.

Da le ne postanejo politiki, ki bi se želeli – za svoje lastne užitke- malo poigrati z ljudmi in njihovimi usodami, pa bo vse dobro.

Skorajda ne mine mesec, da v Sloveniji ne bi umrla ženska zaradi nasilne smrti.  Nedavno tega se je to zgodilo v naši neposredni bližini, na Bledu, ko je bivši mož, tik preden bi se moral izseliti iz skupne hiše, zadavil bivšo ženo. Ponovno smo bili priča dejstvu, da ženske, ki umrejo zaradi nasilne smrti, najpogosteje umrejo doma.

Če se ozrem na minula leta, kar pišem Usode, ugotavljam, da se s tovrstnim bolj ali manj prikritim družinskim nasiljem, srečujem domala že 20 let. Na mnogih področjih je stopilo človeštvo korak naprej, le na področju nasilja nad ženskami, vsaj tako se zdi, capljamo kar naprej na enem in istem mestu.

Seveda, v tem času so pričele tudi po Sloveniji rasti varne hiše za ženske, vendar, lepo vas prosim: mar vidimo rešitev problema v tem, da žensko poženemo v beg pred nasilnim moškim? Upoštevajoč dejstvo, da ponavadi ne beži sama, ampak se to dogaja v paketu z otroki.

Imam občutek kot da v naših glavah moški še zmeraj velja za poglavarja in kralja, zaradi česar mu pritiče nedotakljivost?

Zakaj moški s tako lahkoto ubije svojo ženo je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. Povsem drži, da ima vsak umor svoje specifičnosti: nekaterim botruje predhodno večletno nasilje, drugod se umori zgodijo na lepem-kot strela z jasnega- nekateri umori pa so že v naprej nekako napovedani, saj nasilneži dajo tako družini kot okolici vedeti, da jim bo nekega lepega dne prekipelo.

Zanimivo pa je, da ženske pošljejo na drugi svet iz povsem banalnih razlogov: svoje nasilje opravičujejo  s tem, da je bila žena slaba gospodinja, da ni znala dovolj dobro in dovolj pogosto opravljati zakonskih dolžnosti, da je bila premalo ponižna, pokorna in da ni bila zmeraj predpražnik, ko se je moškemu to zahotelo. Z eno besedo: ženska je prizadela moški ego!

Ženska pa je, gledano z očmi tovrstnih osebkov moškega spola, itak manjvredno bitje, ki se ga, po njihovi logiki , lahko pokonča.

Kadar nam mediji sporočijo, da se je zgodil tak ali podoben zverinski zločin nad žensko, se ponavadi razpišejo tudi psihologi in psihiatri. Izvemo, da so nasilneži največkrat reagirali na podlagi nekih vzorcev, ki so jih s seboj prinesli še iz otroštva.

Kar rečeno po domače pomeni, da so tudi sami odraščali ob nasilnem očetu in ponižni ter  maltretirani materi.

Istočasno pa nam dajo ustrezne strokovne službe tudi vedeti, da tovrstno družinsko nasilje precej obremenjuje tudi državni proračun, kar pa je seveda – gledano z očmi ekonomistov-slabo. 
Ženska, oziroma vsa družina, je že predhodno največkrat deležna različnih stopenj strokovne obravnave, največkrat neuspešno, ker se taista ženska po vsaki taki strokovni pomoči, vedno znova vrača v volčji brlog, kjer vlada nasilnež.

Istočasno pa je, žal, tudi res, da trpinčene ženske teže opravljajo svoje delo, velikokrat so na bolniški, imajo psihične in motorične težave, za koncentracijo potrebujejo več časa kot ostali.

Pa to še ni vse: o svojih težavah nerade pripovedujejo na glas, kajti vse prevečkrat na letijo na molk okolice, ki se pač noče vmešavati, oziroma jim ta okolica da vedeti, da so za svoj položaj same krive.

Kri pa mi poženejo po žilah ne tako redke izjave, da so pogosto tudi ženske nasilne do moških, kar  bi lahko pomenilo, da so konec koncev same krive, če jo občasno fašejo.

Da o tem, da ljudski glas zelo rad išče vzroke za nasilje tudi v dejstvu, da je maltretirana ženska že s čim moškega sama naprosila, da jo je udaril.

Ko se umor zgodi, si storilci pogosto sodijo sami. Ne samo pri nas, tudi po svetu je tako.

Nekateri moški po dejanju zbežijo pred roko pravice, tretji pa se prijavijo sami.

Mimogrede: skorajda nerazumljiva pa je bila ob že omenjenem blejskem primeru poteza sodnice, ki je morilca spustila na prostost.

Kakšno ceno ima potemtakem ženska v slovenskem in siceršnjem kulturnem prostoru?

Če malo pobrskam po zapiskih, ko sem raziskovala odnose med spoloma z začetka 20. stoletja na Žirovskem, pa zatečeno stanje primerjam z današnjim časom, žal, ugotavljam, da se obče-človeški odnos do ženske ni kaj prida spremenil.

Resnici na ljubo je potrebno dodati, da ima danes ženska – vsaj na papirju- neskončno možnosti za svojo uveljavitev. Tisti trenutek pa, ko pred oltarjem izreče usodni DA, pa je prepuščena na milost in nemilost eventuelnemu  nasilnežu, s katerim je stopila v zakon.

Če bi bilo danes kako drugače kot je bilo nekoč, potem bi v primerih družinskega nasilja represivna oblast iz družinskega okolja odpeljala nasilneža, ne pa, da milostno dovoli ženski in otrokom, da se umaknejo na varno.

In potem, preko odvetnikov in sodnih mlinov bijejo bridko bitko za del skupnega premoženja, ki jo moški, če ima vsaj malo iznajdljivosti, vleče v nedogled toliko časa, da ženska spet kratko potegne.

Zakaj nihče noče, ali pa ne more preprečiti tovrstnih tragedij? Do kod segajo meje zasebnosti in kdaj jih lahko družba kot taka prekorači zgolj in samo zato, da bi trpinčeni ženski pomagala prej, preden bi bilo prepozno?

Mirne duše lahko trdim, da ga  tudi na našem ožjem bivalnem področju ni kraja, za katerega bi lahko rekli, da nam ni poznan vsak en primer družinskega nasilja. Pa me zanima: kolikokrat si zamašimo ušesa, kolikokrat se pogovorimo z nasilnežem, kolikokrat pomagamo trpinčeni ženi in otrokom, kolikokrat pokličemo policijo, socialno službo? Kolikokrat takega nasilneža, ki je morda lahko dober delavec, odličen humorist in vesten v dotični KS sploh izločimo in mu damo vedeti, da se z njim ne strinjamo?

Ja, saj vem, da je vse našteto le kaplja v morje, da bi pač morali doseči, da se odstrani nasilnež, pa vendarle?

Bomo zato še kar naprej prebirali časopisne novice o tem, kako je nekje blizu ali daleč spet zmagalo nasilje?

Mislim, da že predolgo govoričimo in govoričimo, da je tovrstnega nasilja dovolj.

Potrebno bo začeti ukrepati.

Roko na srce- tudi na ženskah, ki so največkrat premalo osveščene, preveč pokorne, preveč ponižne in preveč navajen potrpeti.

mislim, da so prav zadnji dogodki pokazali, kakšne usrane riti smo Slovenci.Podobni smo, žal, ženski, ki jo mož leta in leta pretepa in maltretira, a ko za to izvedo sosedje, se, trapa, še zmeraj postavi na njegovo stran. 

Enako se dogaja s Sovo. Trmasto stiskamo ušesa in oči in nam NI mar, da so se res dogajale nepravilnosti, da se je ljubljeni predsednik okoriščal tudi na naš račun, potem pa ni imel niti toliko jajc, da bi to priznal.In kaj naredimo mi?Ja, valda, Janšo lopnemo po glavi, češ, pacek nemarni, kaj ga greš blatit, in to njega, ki tako zgledno skrbi za duhovno življenje sebi enakih, kršenmatiček!Malo mar nam je, da se je še do nedavnega- preko zvez in poznanstev, ki so tvorili Sovino skrito profitno družbo, bogvedi koliko tajnosti pretakalo v kroge nekdanjih politikov, pa da se je prisluškovalo.NE!Vse to ni nič, ker je stopil na oder tudi nekdanji predsednik in rekel, da je Janša bad boy, mi že tulimo v isti rog:”Bad boy, bad boy”Kot kure brez pameti. 

Pa da je določene strah živeti v Sloveniji? Ja, koga, lepo vas vprašam?!Koga je strah?

Me prav zanima.

Mogoče tiste, ki so svoje privilegije vlekli še iz leta 1945, pa one, ki jim je sistem omogočal, da so, nekje v ozadju, še zmeraj lepo na komot greli svoje riti?

Ne trdim, da je sedaj idealno, tako trapasta pa tudi nisem! Butasto se mi zdi  edinole to, ko me skušajo prepričati, da se bo zaradi smeti, ki jih javno odkrivamo pod posteljo, zgražal nek Eskim, Irec, Avstrijec ali Čeh. Dol jim visi za nas! Kvečjemu bodo dobili korajžo, da bodo o nepravilnostih tudi oni spregovorili na glas.Sicer pa kot da se 5 let nazaj ne bi delale svinjarije, kot da bi 16 in več let nazaj živeli v brezmadežnem raju. Ljudje smo pa res ovce! 

Ja, kaj, za vraga, bi pa morala sedanja vlada narediti?Biti tiho in še sama primakniti kakšnega jurja, da bi lahko incognito povabili še kakšnega šamana?Omogočiti Sovi, da bi nabavili še kakšen prisluškovalni avtomobil? Me pa res zanima, kaj bi, po vašem, morali narediti?

Danes je en tak, čuden dan …..pa sem ostala doma in pečem češnjev zavitek.

Če bi slučajno komu kaj zadišalo, lahko potrka in - vstopi !

Mica

Zavito v modro

Previdno sem se izognila kupu cunj, ki je čakal, da ga odnesem v pralnico.
»Pozneje«, sem si rekla, kajti mudilo se mi je že.
Z vseh strani je butala tišina. Nikogar ni bilo doma, niti Vilme ne. Že navsezgodaj je imela izpit in vedela sem, da je pred večerom ne bo.
Njene rdeče čeveljce sem maloprej postavila na omaro. Bili so zloščeni in videti so bili kot novi. Zanje sem odštela pravo premoženje.
Vilmi je bilo težko odreči.
»Mami, vse prijateljice so lepo oblečene, samo jaz strašim po faksu v starih in obnošenih cunjah!« je trmoglavila vsakič, ko je želela izsiliti kakšno novo stvar. Pa ne samo pri zajtrku, tudi pri večerji in po telefonu.
Že nekaj mesecev sem na skrivaj čistila pisarne pri Mlakar & Co in obljubili so mi, da mi bodo plačali vsaj 7 € na uro. Bilo je več kot sem si drznila upati, ko sem podpisala pogodbo.
Šefu v pekarni, kjer sem bila redno zaposlena, sem vseeno morala povedati.
»Duška, ti boš pregorela,« mi je rekel z zaskrbljenim glasom.
»To, kar počneš ni normalno.Zakaj, za vraga, vsaj malo ne misliš tudi nase?«
Zasmejala sem se.
»Svojemu otroku želim nuditi vse. Niti sanja se ti ne, kako sem si celo življenje želela, da bi bil kdo dober z menoj.«

Ko sem bila še smrklja, sem zelo rada brala. V knjižnico sem hodila na skrivaj, kajti mama ni trpela, da bi pasli lenobo. Knjige sem skrivala med drvmi, ki so bile zložene za hišo. Vsak večer sem se bosa in po prstih odtihotapila po eno in potem sem brala tja do jutranjih ur.
Kadar me je ujela pri nečednem trošenju električne energije, ni bilo dovolj, da je kričala name. Ponavadi me je potegnila iz postelje, prisolila dve ali tri zaušnice in me nagnala klečat v kot.
»Da te ni sram, da mečeš denar skozi okno!« je kričala name in po licu so ji tekle solze besa in razočaranja zaradi ničvrednega otroka kot sem bila jaz.
Proti jutru, ko sem med hlipanjem, ki mi je v krčih stresal telo, zaspala, sem si zaželela, da bi imela nekoč na voljo dovolj časa za branje in tudi dovolj denarja, da mi ne bi bilo treba paziti na to, ko bi kakšna žarnica svetila celo noč.
Če je bilo le mogoče, sem se po pouku splazila v kozolec, kjer sem se zarila v seno in razmišljala. Imela sem toliko želja toda niti enega, ki bi jim želel prisluhniti. Hrepenela sem po objemu, ki bi zacelil ranjeno otroško dušo, toda le veter, ki se je lovil med ojnicami, se mi je na ves glas smejal in me dražil s svojimi nenavadnimi glasovi.

Vilma je bila včasih nemogoč otrok. Zaletava in trmasta in to mi je šlo zelo na živce. Ko sem jo ujela prvič, da se je doma zlagala, sem bil šokirana.
»Zakaj ti je tega bilo treba?« sem bila jezna.
Skomignila je z rameni.
»Bolje to kot poslušati tvoje pridige.«
Pridige?!
Nikoli ji nisem pridigala!

Moja mama je imela navado, da je pri vsaki najmanjši stvari dodala svoj lonček.
»Ko sem bila jaz tvojih let, sem dobivala v šoli same petice«.
Še najraje me je dotolkla, kadar sem se preglasno smejala.
»Prekletstvo kličeš nase!«

Objela sem Vilmo okoli pasu in jo želela stisniti k sebi.
»Ti moj deklič!«
Toda odrinila me je, nesramno in grobo.
»Ne budali matka. Dovolj sem že stara, in ni treba, da me crkljaš.«
Z vso močjo je zaloputnila z vrati in odvihrala po stopnicah.

Spominjam se vročega majskega večera. Bilo je ravno pred mojim rojstnim dnevom.Iz Ljubljane, kamor sem se vsak dan vozila v šolo, sem prišla utrujena in bolna. Zjutraj, ko sem tekla na avtobus, me je ujela ploha in me zmočila do kosti. Zaman sem se ovijala v jopico, ki sem jo na srečo prejšnji dan pozabila pod klopjo. Tresel me je mraz, da sem šklepetala z zobmi.Usmilila se me je razredničarka, me odpeljala v kuhinjo, kjer so mi postregli s čajem, ona pa mi je vsula na žlico nekakšen prašek, ki sem ga morala popiti.
»Jutri bo že bolje,« je rekla prijazno in me pobožala po laseh.
Obstala sem kot vkopana. Oči so se mi napolnile s solzami in če mi ne bi bilo nerodno, bi se je oklenila in jo prosila, naj me poboža še enkrat.
Tako kot je to storila prvič: nežno in z občutkom.
Pa nisem tega storila in še dolga leta mi je bilo žal zato.
»A si spet dobila slabo oceno, ker se tako grdo držiš?«
Pričakala me je na pragu, z rokami uprtimi v bok.
»Draga moja, pridi noter! Mleko ti bo prekipelo!«se je oglasil oče.
Na srečo ravno pravi trenutek.
Zavlekla sem se na peč in potegnila nase vse, kar sem našla.

Nekoč je Vilma prišla k meni v službo in mi porinila prospekt pod nos.
»Hočem točno tako sobo ali pa nič!« je dejala kljubovalno.
Stopila sem do pomivalnega korita in si na hitro umila roke. Tisto popoldne smo delali francoske rogljičke in bila sem bolj podobna strašilu iz moke kot komu drugemu.
»Lepa soba«, sem rekla čez čas, ne da bi dvignila pogled.
Vilma je zacepetala.
»Že pet let mi obljubljaš, da jo bom dobila. Sedaj jo hočem ali pa nič. Dovolj mi je, da spim v dnevni sobi, kjer ni nikoli miru!«
Hotela sem se jo dotakniti, toda izmaknila se mi je.
Globoko sem vzdihnila.
»Saj veš, da sva z očkom do vrh glave v kreditih, odkar smo se vselili v novo hišo.«
Šepetala sem, ker nisem želela, da bi me slišali sodelavci.
»V rit si zatakni kredite, če mi nočeš kupiti sobe!« je zavreščala, vrgla prospekt na tla in odvihrala skozi na pol odprta vrata.
Bila sem rdeča v obraz in potna od sramu.

Sem res stara 18 let?«
»Hura, tisočkrat hura!«
Odvrgla sem odejo, da je zdrknila na tla in začela skakati po postelji.
Pozabila sem na boleče grlo in na vročino, ki me je oblivala celo noč. Zdelo se mi je nepozabno in enkratno, da sem končno polnoletna.
Nataknila sem si copate in stekla po hodniku. Potem sem se usedla na ograjo in se zapeljala v pritličje, kjer je mama že ropotala po hodniku.
»No, mama, ali mi ne boš nič voščila?!«
Mama seje počasi obrnila in njen čemerni in zgarani obraz je za trenutek preletelo nekaj, kar bi lahko bila toplina, veselje in ljubezen hkrati.
»No, saj sem ti res kupila darilo, da ne boš rekla, da zmeraj pozabimo nate,« je rekla in začela brskati po žepih predpasnika. Potem izvleče kepico zmečkanega papirja, previdno pokuka v notranjost in mi ga da.
»Tukaj imaš, pa pazi, da ne boš že prvi dan izgubila!«
Pogledala sem v tla in malo je manjkalo, da bi zajokala. Ponoči, ko sem se zbujala, sem si predstavljala ta trenutek. Videla sem mamo, kako se pražnje obleče, kako speče rulado, pogrne mizo z najlepšim prtom in me potem pokliče v kuhinjo. Ko vstopim, razširi roke in jaz ji zletim v objem. O, mama, zakričim, rojstni dan imam. Si vesela?
Samo to.
Nič daril, ničesar drugega.
Odmotala sem papir in v odprto dlan mi je zdrsnila drobcena verižica s križcem.
Ostrmela sem. Vedela sem, da je stala celo premoženje.
»Hvala ti…« so šepetale moje oči, le usta so ostala nema.
»Ah, pojdi že, saj vidiš, da imam delo,« me je napodila iz kuhinje.

Prosila sem šefa, če bi lahko delala vse štiri vikende v mesecu. Debelo me je pogledal, rekel pa ni nič.
»Vesela bom, če mi boste plačali nadure,« sem tiho dodala. Stiskalo me je pri srcu, ker sem se bala, da bo odklonil.
»Če ne bi bila ti, tega ne bi storil,« mi je odkrito priznal, medtem ko je pristavil za kavo.
»Usedi se za pet minut in jo v miru spij, saj ti ni treba, da se tako ženeš.«
»Kaj boš naredila z dodatkom pri plači?« ga je zanimalo, medtem ko so žvenketale skodelice.
»Hčerki bom kupila novo sobo. Zelo si jo želi,« sem še dodala kot v opravičilo in zardela vse do vratu.
Začudeno me je pogledal, zmajal z glavo, rekel pa ni nič.

»Prasica lažnjiva« Da te ni sram! Lagala si, da imaš v šoli same petice. Danes je poklicala tvoja razredničarka, ki je želela vedeti, kaj je s tvojim zdravjem. In mi je povedala, da si pisala fiziko tri. Lažnivka! Takoj mi prinesi nazaj verižico, ki sem ti jo dala za rojstni dan! Si slišala?!«
S težavo sem vstala iz postelje. Zaradi visoke vročine se mi je pošteno vrtelo v glavi. Imela sem suha usta, v prsih me je peklo in šlo mi je na bruhanje. Omara, v kateri sem hranila dragocenosti, je bila na drugem koncu sobe in zelo daleč.
Mislila sem, da mi bo počilo srce, tako so me bolele obtožbe.Tista trojka je bila prva slabša ocena v treh letih. Toda oči so bile suhe, niti ena sama solza ni pritekla.
Še enkrat sem pogledala verižico, preden sem jo spustila v materino dlan.
»Lažnivka kot si ti, si ne zasluži nobenega darila. Bog ve kje si se kurbala, namesto da bi se učila?«

»Se zapeljeva jutri do Lesnine?« sem vprašala moža, medtem ko je z vso moško gorečnostjo spremljal zadnjo tekmo Formule ena.
»Ja, ja, seveda, kajpak,« je odgovoril mimogrede in zamahnil z roko proti vratom.
»Bi jih, prosim, zaprla? Vleče.«
Na srečo je imel ravno tisti dan šef nek opravek v Ljubljani.
»Ne bodi smešna, z menoj pojdi in amen,« je zarobantil, ko sem oklevala.
Še dobro, da je bil bolj klepetave sorte. Vso pot mi je pripovedoval o težavah pri poslu, pa o posledicah vstopa v EU in take reči.
»Hudičevo dobro si podkovana v politiki,« mi je pohvalil, ko sva zavila z avtoceste.
»Nekaj malega pa res vem, ker me politika že od nekdaj zanima,« sem se mu nasmehnila.
»Ej, ženska, škoda te je za slaščičarko.«
Še dobro, da je šel šef z menoj, kajti v tisti veliki trgovini se nisem dobro znašla. Pomagal mi je poiskati oddelek z mladinskim pohištvom.
Zdelo se mi je, da so mi zrasla krila, tako sem bila neučakana.
»Vilma bo tako srečna,« sem dejala šefu.
Prodajalec je obljubil, da bodo pohištvo pripeljali v enem tednu.
»Dečko , tukaj imaš deset evrov in uredi, da se bo to zgodilo jutri,« je dejal moj šef, medtem ko je položil denar na mizo.

Kadar je deževalo,sem najraje sedela v kamri na podstrešju in gledala dežne kaplje, ki so polzele po šipi. S prstom sem risala možice z velikimi nasmejanimi usti.
Moji možici niso bili nikoli žalostni, zmeraj veseli.
»Si že vse uredila za vpis na medicinsko fakulteto?« sem zaslišala mamin glas od spodaj.
Zmrazilo me je.
Nisem marala medicine. Sovražila sem kri, injekcije in brezbarvne hodnike bolnišnice. Želela sem postati novinarka in potovati po svetu.
»To pa ne!« je pribila mama.
»Novinarke so kurbe, novinarji pa pijanci. Ti si pa poštena punca.«

Celo noč nisem mogla spati. Bila sem nestrpna od pričakovanja kot kakšen otrok. Pogledovala sem na uro in čakala, da pripeljejo pohištvo. Že pred dobrimi štirinajstimi dnevi smo sobo pobelili, zloščili parket in pregnali pajke iz vseh kotov. Počasi sem stopicala od ene stene do druge in si predstavljala, kako bo, ko bo soba zapolnjena z omarami.
Fantje so bili prijazni in ko sem jih prosila, da pohištvo tudi sestavijo, si niso dali dvakrat reči.
Skuhala sem jim kavo in jim postregla z domačo salamo.
»Tako dobre že dolgo nismo jedli,« so pohvalili.
Zažarela sem.
Bila sem vesela vsake prijazne besede.
Čas pa je kar stal. Nikamor se ni hotel premakniti.
Končno zaslišim, kako zaropotajo vhodna vrata.
»Si že doma?«zavpijem preko ograje.
»Je kaj za jest? Ful sem lačna,« mi odgovori hči.
»Ali lahko prideš za trenutek gor?« jo ustavim sredi plohe besed.
»Pa kaj imaš spet za eno sranje?«
Počakala sem jo na vrhu stopnic.
Sumničavo me je gledala in zdelo se mi je, da je celo mislila, da je nekaj narobe z mojo pametjo.
Na široko sem odprla vrata v sobo, da je novo pohištvo zableščalo v vsem svojem sijaju.
»Sem vedela, da boš zajebala! Kaj ne vidiš, da imajo te kište modre obrobe, jaz pa sem hotela imeti zelene?«

»Pri vas pa hodite v cerkev, kajne?« me je pobarala profesorica sociologije.
Prikimala sem.
»Potem pa ne bo nič z novinarstvom. Tam vpisujejo samo tiste, ki so moralno politično neoporečni. Žal.«
Sklonila sem glavo.
»Na medicino pa tudi ne grem,« sem komaj slišno zašepetala.
Profesorica je skomignila z rameni in se spet potopila v svoje papirje.
Proti domu sem se odpeljala šele z zadnjim avtobusom. Celo popoldne sem tavala po Ljubljani in čeprav je bilo v glavi polno misli, so le-te lebdele kot omrtvičeni metulji.
»Kaaaaaaaj?« Praviš, da nočeš na medicino?! Kako si drzneš?! Mar sva si z očetom vsa leta zastonj odtegovala od ust, da si lahko obiskovala najboljšo gimnazijo? O, saj sem vedela, da si hudičev otrok. Nobene hvaležnosti ni v tebi! Sram te bodi! Izgini, da te nikoli več ne vidim!«
»Mama……noč je, kam naj grem?«
«Tam so vrata in da te ne vidim več!«

Vilma je odropotala v kuhinjo.
»Še tega se manjka: prazen hladilnik! A pr tej bajti ni nobenga, ki bi šel v trgovino?!«
Jezno je loputala s predali, medtem ko je iskala čipse.

Obsedela sem na postelji z modro obrobo. Roki sem sklenila v naročju in štela vdihe in izdihe.
V sobo je sijalo sonce in se prijazno poigravalo v odsevu zloščenega parketa.
Bila sem utrujena, na smrt utrujena.
In tako prekleto sama…

ja, ja, ja, ja, saj vem, da sem zanikrna in da nase pozabljam. Tole bi vam morala napisati že pred enim tednom (so me povlekli nekateri za ušesa )

Skratka, danes ob 11.00 h berem pravljice spodaj v pejsaži Maksimarketa.

Lahko bi šli še na sladoled?